JE NAPAKA, KI SE PONAVLJA, RES LE NEDOLŽNA NAPAKA? __________________________________________________________________________________
Če otrok vadi eno uro in vadi narobe, bo lahko postal mojster napak.
Če otrok deset minut vadi zelo zbrano in pravilno, bo lahko doživel izjemen napredek. __________________________________________________________________________________
Liza:
“Koliko časa na dan ti vadiš violončelo?”
Meta:
“Vsaj uro in pol. Pa ti?”
Liza (razmišlja, kaj naj reče, ker vadi precej manj od tega):
“Hmm, tudi nekaj takšnega.”
Navajeni smo, da velja dejstvo: več kot vadim, boljši sem. A to ni vse, kar šteje. Dolžina vaje je zelo pomembna, ni pa edina, ki ji moramo dati pozornost. Kvaliteta vaje je ključna in na to pozabljamo.
PRVI KORAK
_________________________________________________________________________________
Ne zavedajo pa se, da do tega ne pride (vsaj ne vedno) zato, ker vaja ni bila dovolj dolga, temveč ker ni bila ustrezna in zbrana.
_________________________________________________________________________________
Najprej je nujno, da učitelji ugotovimo, kako učenci vadijo doma. Tam namreč nimajo nikogar, ki bi jih preverjal in njihovo vajo usmerjal. Hitro so prepričani, da dolgo in zadovoljivo vadijo, ko pa pridejo na učne ure, večkrat spoznajo, da niso napredovali tako, kot je bilo pričakovano. Občutek imajo, da kljub dolgi vaji niso uspešni. Ne zavedajo pa se, da do tega ne pride (vsaj ne vedno) zato, ker vaja ni bila dovolj dolga, temveč ker ni bila ustrezna in zbrana. V najslabšem primeru ustvarijo prepričanje, da niso dobri glasbeniki. Pride do obupa in s tem večkrat tudi do izpisa iz glasbene šole. Glasbeni svet tako po nepotrebnem dan za dnem izgublja mlade navdušene glasbenike, ki bi sicer splošno glasbeno kulturo celo življenje podpirali, izvajanje glasbe pa bi bogatilo njihova življenja.
Vedno opazujmo in poslušajmo besedne vzorce naših učencev. Navajamo nekaj najbolj pogostih, ki kažejo na nekvalitetno vajo doma:
“Tukaj se pa vedno zmotim, ta del mi ne gre”.
“Res sem veliko vadil/a, ampak mi nikakor ne gre in ne gre.”
“Nikoli ne bom znal/a te skladbe/tega dela.”
Če in ko na učni uri opazite te ali podobne besedne vzorce, je čas, da jih prekinete in z učenci večkrat vadite korake zbrane in učinkovite vaje. Kako?
“NEVRONI, KI SE SOČASNO SPROŽIJO, SE MED SEBOJ POVEŽEJO” …
… je zelo znan rek, ki ga je že leta 1949 prvi izrekel nevropsiholog Donald O. Hebb.
Predstavljajmo si, da so možgani kot robot, ki ga učimo novih stvari. Zavedamo se, da ne ve, kaj je prav in kaj narobe. Če mu bomo večkrat predstavili napačno informacijo, kot je npr. ‘nebo je rumene barve’, bo to vzel za pravo in vedno mislil, da je nebo pač rumene barve.
Večkrat, ko naši možgani doživijo isti občutek, opravijo določeno nalogo ali se soočijo z enako mislijo, močnejšo nevronsko mrežo zgradijo.
Ko vadimo narobe in večkrat ponovimo isto napako, se v naših možganih zgradijo neustrezne nevronske povezave. Z odpravljanjem napake imamo nato veliko več dela, kot bi ga imeli z zbrano in ustrezno vajo.
Ko se pogovarjamo z mlajšimi učenci in jim pomembnost ustrezne vaje poskušamo čim bolj približati, je pomembno, da vse skupaj poenostavimo in predstavimo kot zgodbo. Želimo namreč, da jim bo to blizu in si bodo zato dobro zapomnili.
🎼PRVI NAČIN: DOJENČKI 🎼
Učenec naj se vživi v vlogo učitelja. Uči svoje prste, ki so čisto majhni dojenčki in še niti približno ne znajo ločiti med tem, kaj je prav in kaj narobe. Obnašati se mora kot čisto pravi učitelj, kar pomeni predvsem dvoje:
Biti mora zelo potrpežljiv, ker se njegovi dojenčki učijo zelo počasi, a jim gre dobro.
Vedno jim mora podajati prave informacije. V nasprotnem primeru se bodo naučili napačne stvari in bodo zato zelo zmedeni. Primer: če bodo eno glasbeno misel petkrat zaigrali narobe in enkrat končno prav, bodo mislili, da so se nazadnje, ko so zaigrali prav, zmotili. Prsti morajo igrati počasi in pravilno, da se bodo željeno naučili.
🎼DRUGI NAČIN: TEHTNICA 🎼
Z učencem se na učni uri dogovorimo, da bomo izvadili določen del skladbe. V roke vzamemo pisalo in na tablo narišemo starinsko tehtnico. Za vsako napako, ki jo učenec naredi, na eno stran tehtnice naredimo črtico. Ko mu uspe zaigrati brez napak, sledi črtica na drugi strani.
Ker je v učencih dostikrat vzgib, da prekmalu vadijo v hitrih tempih, bomo najverjetneje dobili približno pet črtic na strani napak in eno črtico na strani pravilnega igranja. Našega učenca v tem primeru vprašamo, kaj misli, na katero stran se bo tehtnica prevesila – na stran napak, seveda. ‘Pretehtale’ bodo napake, kar je za naše prste oziroma možgane zelo zavajajoče. Ko bodo šli spat in se bodo naslednji dan ukvarjali z inštrumentom, bodo mislili, da je bilo tistih pet napačnih ponovitev od včeraj pravilna izvedba skladbe in bodo z napako vztrajali. Učencu pa ne bo jasno, kako je možno, da igra narobe, če pa je prejšnji dan toliko časa vadil.
NAJBOLJŠI NAČIN = VADIM TOLIKO ČASA, DOKLER TO LAHKO DELAM ZBRANO IN S PRAVIM PRISTOPOM
__________________________________________________________________________________
Nič ni narobe, če se zmotimo in to naj nas ne spravlja v slabo voljo. Zavedati pa se moramo, da napaka ni tako nedolžna v primeru, da jo ponovimo prevečkrat in da prevlada pravilno igranje.
__________________________________________________________________________________
Ste že srečali koga, ki je aktiven na več področjih in na vseh zelo uspešen? Se vam je že kdaj zdelo, da več kot imate dejavnosti, bolj ste uspešni na vseh področjih? Temu se reče dober izkoristek časa.
Kaj je bolj učinkovito? Vaditi eno uro (ker ga imam samo toliko na voljo), a pravilno in zbrano, ali vaditi tri ure s telefonom v roki?
Res je, da dobrega nivoja igranja ne moremo doseči brez veliko vaje in trdega dela. Zagotovo pa so način vaje, zbranost in produktivnost tisti, ki pri napredku in nenazadnje tudi veselju igrajo izredno veliko vlogo.
Z zgoraj predstavljenima načinoma učencem ozavestimo pomembnost ustrezne vaje, z njimi pa ju moramo ponoviti večkrat, če želimo, da jih bodo uporabili tudi doma in se bo učinek pokazal.
Ko učenci razumejo psihologijo, ki je v ozadju dobre vaje, velikokrat korenito spremenijo svoj način dela. Nenazadnje jim učitelji s tem osmislimo počasno, natančno, potrpežljivo, včasih tudi dolgočasno branje not in tehnične vaje. Če želimo, da je pouk učinkovit, je namreč zelo pomembno, da si učenec zna odgovoriti na vprašanje ZAKAJ – zakaj nekaj vadim/igram, zakaj to potrebujem …
Veseli bomo vaših povratnih informacij, kako sta se načina obnesla v vaši praksi.
Prijetno in uspešno z dojenčki in tehtnicami vam želimo,
vaša glasbena šola Tvoja glasba